Na grmsko osnovno šolo ima lepe spomine, bil je vsestranski športnik, atlet, košarkar, a se je vsem zdelo, ker je tako velik, da bo košarkar. Že tedaj je rad risal, s pedagogom Šustrom pa je še danes, ko se z vsem srcem posveča risanju in slikanju, v stiku. V srednji trgovsko-ekonomski šoli, za katero se je odločil, da bi imel več časa za košarko, je spoznal, da ne trenira s srcem, da ga bolj, kot si to sam želi, v to spodbujajo drugi. In kot sam pravi, se je za nekaj časa »izgubil«, a srečanje s Šeremetom in Šustrom ga je popolnoma prepričalo, da je slikarstvo tisto pravo. Cele dneve je vztrajal za platnom, se učil, iskal svoj likovni izraz in začutil zadovoljstvo v tem, kar počne. Lani je vsak dan ustvaril risbo, 365 risb torej, lahko bi rekli dnevnik v risbah, ki jih v teh dneh v obliki knjige predstavlja javnosti. Ko ga vprašam, kaj počne, ko ne slika ali riše, se nasmeje in reče: „Slikam.“ Rad ima svoje male nečake, brata, mamo. Ve, da bi bilo brez podpore in razumevanja mame in brata vse težje. Rad odide na morje, še rajši ima zimo. Sploh pa pravi, da vse počne s srcem in trenutnim navdihom.