Med težavami, s katerimi se srečujejo Romi v Sloveniji, je veliko bivanjskih, nekaj vzgojnih, največ pa pri zaposlovanju. Njihove interese na lokalni ravni zagovarjajo romski svetniki v 19 občinah po vsej Sloveniji. A očitno je, da se stvari okoli dolenjskih Romov, predvsem tistih, ki živijo v naselju Brezje-Žabjak, vse bolj zapletajo. Naseljevanje Romov na slovensko ozemlje je skozi zgodovino potekalo v treh smereh: iz Hrvaške – današnji dolenjski Romi, iz Madžarske – današnji prekmurski Romi, in iz nemških dežel – današnji gorenjski Romi ali Sinti. To nakazuje tudi današnja naselitev romskih skupin, saj so ostali v bližini meja, od koder so prišli, vsaka od skupin pa govori tudi lastno romsko narečje. Romi so si na prvem svetovnem kongresu leta 1971 v Londonu za svoj mednarodni praznik izbrali 8. april in na njem opredelili tudi simbole svojega naroda - himno “Djelem, Djelem” ter zastavo v zeleni, modri in rdeči barvi s kolesom v sredini. In šele tedaj so tudi določili, da bodo pripadnost svojemu narodu označevali z imenom Rom. Naši Romi najraje jedo meso. Včasih, ko je bilo njihovo življenje precej slabše kot danes, so skoraj vsak dan jedli hrano, ki so jo našli v zabojnikih za smeti ali na javnih smetiščih. In še danes je hrana v romskih družinah pogosto pripravljena na preprost in skromen način. Včasih so romske gospodinje kuhale na prostem, pred barakami, v dimu in v blatu. Pomemben je bil trinožnik, poimenovali so ga “trifuzi”, ki so ga postavili na žerjavico ali ob ognju. Danes je tega vse manj.
Življenje Romov v Sloveniji se je začelo spreminjati v zadnjem desetletju. Nekatera romska naselja se povečujejo, druga zmanjšujejo, nastajajo pa tudi nova; življenjski prostor Romov torej še ni dokončno urejen. Številne romske družine, še posebej dolenjske, živijo v barakah. Ponavadi ima baraka samo dva prostora, je brez vode in običajno tudi brez elektrike. V barakah so možnosti za ureditev življenjskega prostora zelo majhne, zato so večinoma tudi opremljene zelo skromno. Današnje romske družine se v kar nekaterih pogledih razlikujejo od nekdanje nomadske tovrstne skupnosti. Včasih je bilo za Rome značilno, da so bili oblečeni v oblačila z motivi rož in v rdeči barvi, skoraj vsaka druga družina pa je imela po pet in več otrok. Pri nekaterih dolenjskih Romih je še danes šega, da noseči ženi ponudijo košček sadja, kave ali česa podobnega, drugače obstaja možnost, da se otrok rodi s podobnim znamenjem nekje po telesu.
Romi obožujejo kavo in tobak. Kava, ki jo skuha romska žena, je močna in običajno nekoliko bolj sladka. Mnogi so skoraj odvisni od kofeina, saj na dan spijejo tudi do liter te dišeče pijače. Romi so tudi strastni kadilci. Ko niso imeli denarja, so tobak dobili iz cigaretnih ogorkov in ga zvili v časopisni papir. Romi čez dan običajno s celo družino potujejo po Sloveniji, pobirajo in prosijo za odpadno, staro in neuporabno železo, vse več je tudi takih, ki pobirajo odpadni papir.
Imamo skupno domovino, skupno državo. Vozimo se po skupnih cestah, pijemo isto vodo in dihamo isti zrak. Ne bom rekel, da smo “obsojeni” na sobivanje, imamo pa čudovito priložnost za prijateljsko sobivanje. Stopimo skupaj !
