Sandi Selimčič (21 let) prihaja iz šestčlanske romske družine. Že vrsto let živi pri babici v največjem novomeškem romskem naselju Brezje. Njegovi spomini na otroštvo niso prijetni. “Otroštvo je bilo napeto, v šolo sem rad hodil, a doma smo bili brez elektrike in vode. Zbudil sem se v hladnem. Nisem se mogel normalno pripravit na šolo in stuširat,“ opisuje Sandi, ki se je pred tremi meseci zaposlil v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela, kjer piše poročila in sodeluje v različnih aktivnostih. Spominja se, da se je v prvem razredu pojavil brez znanja slovenskega jezika. Drugi otroci se niso hoteli pogovarjati ali igrati z njim. Počutil se je grozno. Zapomnil si je, da so mu v OŠ pri pouku angleščine dali liste papirja, da so risali, medtem ko so drugi imeli pouk. Na svojo etnično pripadnost je ponosen in nikoli mu ni bilo žal, da se mu po žilah pretaka romska kri. Žal pa je bil zaradi tega, ker je Rom, iz večinske družbe večkrat izključen. Nekoč se je pisal Brajdič. To je eden najpogostejših romskih priimkov na Dolenjskem. A kot pravi Sandi: „Ko slišijo za ta priimek, imajo polno predsodkov“. Prav zaradi strahu pred izključenostjo in nestrpnostjo se je odločil, da si spremeni priimek v Selimčič.