Rudolf MAISTER
General in pesnik

Maistrova ulica v Novem mestu se od leta 1970 imenuje po generalu, borcu za severno mejo in pesniku Rudolfu Maistru - Vojanovu. Potek: Nad Jakčevo ulico v Kandiji. Ulica je nastala ob koncu 60-ih let z izgradnjo individualnih hiš na Recljevem hribu. Obsega 23 hišnih številk.

Rojen je bil 29. marca 1874 v Kamniku. Njegove družinske korenine segajo po materini strani na Dolenjsko, po očetovi pa na Štajersko. Mati Frančiška, rojena Tomšič, je izhajala iz ugledne, narodno zavedne trebanjske družine. Na stara leta se je preselila na Rakek pri Uncu k sestri Matildi, ki je bila pesnica in pripovednica.
Leta 1895 je Maister končal dunajsko kadetnico in postal poročnik. Nato je opravil več šol za častnike in na vojaških vajah spoznal večino slovenskega narodnega ozemlja. Leta 1908 je bil iz Ljubljane premeščen v Przemyśl v Galiciji, kjer je načeloval podčastniški šoli. Pred prvo svetovno vojno je služboval v Celju, med vojno pa kot major v Mariboru, kjer je bil povezan z vodilnimi slovenskimi politiki. Ob koncu vojne je sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko.
Po razpadu monarhije je 1. novembra 1918 prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko. Podredil ju je oblasti Narodnega sveta za Štajersko, ta pa ga je povišal v generala. V Mariboru se je mestni svet odločil za priključitev k republiki Nemška Avstrija, zato je Maister v svoje čete vabil le slovenske vojake. Že novembra je ustvaril vojsko z okoli 4000 vojaki in 200 častniki in tudi prvo slovensko vojaško realko. Po razpustitvi nemške varnostne straže in nemškega mestnega sveta je zasedel slovensko narodno mejno območje na Štajerskem. Poveljeval je tudi v bojih za Koroško. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. Izvoljen je bil za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Sredi septembra 1919 se je moral po sklepu plebiscitne komisije umakniti s Koroškega, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita 10. oktobra 1920. Uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora je nato postal mestni poveljnik Maribora, v letih 1921-1923 pa je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 je bil prisilno upokojen. Prejel je številna odlikovanja.
Ves čas je spodbujal kulturno in literarno življenje v Mariboru. Tudi ko je bil v Ljubljani, se je vključeval v kulturno in družabno življenje. Zgodaj je začel objavljati pesmi, večinoma v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Izdal je zbirko Poezije (1904), v kateri se zgleduje po Aškerčevih baladah, v drugi zbirki Kitica mojih (1929) pa je bolj prisotno možato narodno čustvo. Posmrtno sta izšli še zbirki Pesmi (1988) in Poezije (2003, zbrano delo). Maister je bil tudi ljubiteljski slikar in zbiralec starih knjig. Bil je častni predsednik Zveze Maistrovih borcev in Zveze slovenskih vojakov.
Umrl je 26. julija 1934 v Uncu, pokopan je v Mariboru, v mestu, ki je po njegovi zaslugi ostalo slovensko.

Vir:
TONČIČ L.: Novomeške ulice 1994, str. 77