Političnega toliko bolj. Toda ne tudi za Viranta. Slovenija je dobila artista, da mu ni para. Mislili smo, da smo v slovenski politiki videli že vse. Od takšnih do drugačni igralcev. Od takšnih do drugačnih predstav. Ne bi se mogli bolj motiti. Virant je posekal vse. Ob občudovanju njegove »državotvorno« akrobatske drže se je zlomila marsikatera nič hudega sluteča slovenska hrbtenica, zmedlo pa je celo kakšnega veteranskega političnega komentatorja. Če je Janković za Janšo rekel, da govori nekaj in dela drugo, bi za Viranta lahko rekli, da danes govori nekaj, jutri pa govori drugo. V vsakem primeru je govoril veliko preveč in nesorazmerno glede na volilni rezultat.

Ko smo 4. decembra 2011 volili, smo mislili, da je stvar urejena. Ne bi se mogli bolj motiti. Mislili smo, da bo relativni zmagovalec alias najverjetnejši mandatar alias Janković hitro sestavil vlado, ki bo hitro začela delati, ker se naš nekoč bojda perspektiven voz res hitro pogreza v totalni bankrot. Toliko bolj smo bili v to prepričani, ker so nas vse stranke prepričevale, kako nam bodo s svojimi nadsposobnimi možmi in ženami vladali in reševali Slovenijo. Da, prav oni. No, potem pa se je zgodil Virant, za Žerjava iz Ljudske stranke pa je kmalu postalo jasno tisto, kar smo v resnici vedeli že ves čas: da gre za slamnatega moža, ki ima strica Omana v ozadju, ki mu je lepo povedal, naj sedi v opoziciji, da štajerskih lokalnih šerifov ne omenjam posebej. Nič ne pomaga, če se je pred volitvami na veliko svetil z jumbo plakatov.  Radovan Žerjav morda je Ljudska stranka, zagotovo pa Ljudska stranka ni Radovan Žerjav. Priložnost, da bi se oblikovala močna sredinska vlada s široko ljudsko podporo,  je tako splavala po vodi.

S široko ljudsko podporo zato, ker je anketa Dela še 9.  januarja 2012 pokazala, da kar 53,8 % anketirancev meni, da bi moral biti Janković mandatar. Kar 53,8% za Jankovića in zgolj 26,7 % za Janšo. Podatek, ki ga zgoraj omenjeni akterji, pa tudi dobršen del slovenskega političnega polja in večina po(p)mladnih komentatorjev pri vseh svojih manevrih in mnenjih redno spregleda. To je verjetno tisti del populacije, ki verjame, da je Janković kljub vsem svojim domnevnim slabostim sposoben uspešno menedžerirati tudi tako zavoženo podjetje, kot je naša država. Podjetje, ki so ga v preteklosti aktivno pomagali zavoziti ravno »državotvorni« slovenski politiki.

Ne glede na izvoljenega mandatarja so še ene predčasne volitve danes realna opcija. Če bo do njih prišlo, bodo nekateri politični akterji zelo kmalu spoznali tisto, česar očitno niso dojeli že pri teh. Da je čas za klovne v slovenski politiki mimo.

Novo mesto, 10. 1. 2011, dan pred glasovanjem v DZ za mandatarja.