Zoran Janković je v stilu Joea Fraziera za večino nepričakovano zmagal na predčasnih volitvah. Ob tem dejstvu pa so bili najbolj šokirani desni politični »analitiki« in »strokovnjaki« za merjenje javnega mnenja, ki se jim sicer v dobršnem delu demokratičnega sveta reče preprosto strankarski PR-ovci. Le-ti tega udarca z »leve« nikakor niso videli, kaj šele predvideli.

Le kako bi ga, ko pa so prepričani, da so ga tako ali tako nastavili »duhovi kontinuitete« v podobi Kučana, Foruma 21, udbomafije, KPJ-ja … Poleg tega so zadnjih nekaj mesecev v nedogled nabijali le eno in isto. Da državnozborske volitve niso isto kot županske, da retorično nespretni Janković nima možnosti zunaj Ljubljane, da je bolje, da sploh ne kandidira, saj bo to njegov potop in katastrofa, v najboljšem primeru in ob deževnem vremenu pa mu bo morda zneslo zgolj za ducat poslancev v parlamentu. Janković jih je na sončno volilno nedeljo brutalno demantiral. In to v zgolj sedmih tednih »obstoja«, brez strankarske mreže in lokalnih odborov, kar je morda največji politični uspeh katerega koli posameznika in stranke v Sloveniji od osamosvojitve dalje.

Toda tudi to ni bilo dovolj. Štafetno palico desnih analitičarjev je sedaj prevzela večina slovenskih politikov in strank. Ti mu na vsak način poskušajo dokazati, da je slovenska politika neka posebna veda, ki je ne more vsak obvladati, še posebno pa ne nekdanji uspešni menedžer, dvakratni župan prestolnice in relativni zmagovalec volitev, ki ima celo to perverzno tendenco, da namerava državo voditi kot podjetje. Na-a. Slovenski politiki mu s svojim nesodelovanjem sporočajo, s tem pa tudi vsem nam, da se imajo za posvečeno in nedotakljivo kasto brahmanov in svečenikov – politikov, nosilcev posvečene dejavnosti – politike, ki govorijo posvečen jezik – politični, ki ga razumejo le še oni sami. Jezik fabriciranja, medvrstičnega razumevanja, polresnic, diskretnega diskreditiranja, očitnega projiciranja, zakulisnih dogovorov in kupčij, bizarnih metafor in apokaliptičnih prispodob, skritih pomenov in odkritih paradoksov, skratka, jezik nategovanja in nedelovanja.

Zgodovina nas uči, da jih bo Janković najverjetneje še enkrat demantiral. To je za nas dobra novica. Slaba je ta, da smo v teh resnih časih še vedno priča slovenskemu političnemu tranzicijskemu cirkusu. Ta se ne bo izpel, dokler se ne bo na desnici pojavil ali izoblikoval »nov« politični vodja. Duhovi kontinuitete bodo namreč obstajali toliko časa, kolikor bodo obstajali tisti, ki jih vidijo. Tudi zaradi teh iracionalnih slovenskih političnih elementov bomo v letu 2012 potrebovali veliko sreče.