7. novembra je umrl legendarni boksar Joe Frazier. Kraljeval je v »zlatem obdobju boksa«, med letoma 1970 in 1976 ter sodeloval v dveh od treh verjetno največjih dvobojih vseh časov. V obeh z Muhammadom Alijem: leta 1971 v Borbi stoletja in leta 1975 v »The Trilla in Manila«. Vmes (1974) se je zgodil še zgodovinski dvoboj Alija z Georgom Foremanom v Zairu.

V nasprotju z genialnim »Največjim« Alijem, ki je v ringu »letal kot metulj in pikal kot čebela« , in z »Velikim« Georgom, ki je svoje nasprotnike z močnimi udarci podiral tako, kot drvarji podirajo smreke, »Kadeči se Joe« ni izstopal niti z elegantno tehniko niti s posebno fizično močjo. Njegova edina taktika je bil neprestani napad, ki ga je kombiniral z levim krošejem, ki je, če je zadel, nasprotnike pošiljal na tla, vključno z do takrat neporaženim Alijem (1971). Imel pa je še eno neprijetno lastnost, ki je prišla do izraza v vseh 41 rundah borbe z njim. Bolj so ga v ringu tolkli, bolj se je vračal v dvoboj in še bolj pritiskal na nasprotnika. Nak, Frazier ni znal ostati na tleh. Foreman ga je v dobrih štirih minutah nokavtiral šestkrat, pa se je vsakič dvignil na noge, pripravljen, da nadaljuje. Bil je problem za sodnike, ki niso nikoli vedeli, kdaj naj prekinejo borbo. Po vseh udarcih, ki jih je prejel, se je včasih zdelo, da se šele dobro ogreva. Po prvem dvoboju, ko je premagal Alija, sta oba za mesec dni končala v bolnišnici. V zadnjem, tretjem dvoboju Trilerju v Manili pri temperaturi 38 in zračni vlagi, ki je ubijala gledalce na tribunah in glodavce pod njimi, bi oba umrla, če ne bi pred zadnjo, 15. rundo Frazierjev trener – kljub nasprotovanju le-tega in tik pred Alijem – prekinil borbe. Njegov varovanec je že nekaj časa boksal praktično slep. Ob novici, da je zmagal, se je Ali skoraj nezavesten zrušil na pod. Malo kasneje je v mikrofon lahko dahnil le, da je Frazier največji boksar vseh časov. Takoj za njim seveda. To je bil konec nekega »zlatega obdobja«.

Zdi se, da se Janši, Virantu in dobršnemu delu desnice podobno dogaja z Jankovićem. Da so se dejansko materializirale vse teorije zarote, ki so jih ustvarjali od osamosvojitve dalje. Bolj  ko tolčejo po njem, bolj se jim vrača. Oni ga vržejo iz Mercatorja, on »osvoji« Ljubljano. Oni mu »nagajajo« pri županovanju, on jim izvoli Pahorja. Oni nagajajo Pahorju, on eliminira levico in sam nastopi na volitvah. In to s podporo Kučana, Stanovnika, celo Bučarja. Priča smo torej »dvoboju stoletja«, kot pripada 20-letnemu zlatemu obdobju slovenske politične tranzicije. Toda vse te analogije ne morejo pomeniti ničesar. Tisto, kar bo 4. decembra zanimalo volivca, je preprosto vprašanje, kdo je sposoben in usposobljen po dveh slabih mandatih povleči državo iz »blata«, v katerega se ugreza, poleg tega pa narediti red v državi. Tu pa se je treba opreti na pozitivne reference, ki nam jih ponuja zgodovina.