Pri Gibanju za trajnostni razvoj Slovenije ugotavljajo, da so nam državo ukradli. Kar po moje ni največji problem. Veliko večji problem je, ker so jo okradli. In to pošteno. Zgodovina slovenske osamosvojitve je tudi zgodovina 20-letne kraje in razprodaje državnega premoženja. Pri tem je svečo držal marsikdo. Predvsem slovenska politika. Leva, desna, sredinska, tista, ki slavi različne letne čase, tista, ki preganja duhove kontinuitete. In tista kontinuirana. Bodimo iskreni: ali je možno, da politika ne bi vedela za vse to odtekanje milijonov? Jasno – ni možno. Da ne omenjam še zgodbe o slovenskih bankah in o ostalih poslovnih in polposlovnih subjektih in monopolistih v državni lasti, kjer si »nenadomestljivi« menedžerji nakazujejo nagrade za delovno uspešnost, medtem ko je potrebno »njihove firme« dokapitalizirati z državnim denarjem. Našim denarjem. Cinizem s primerom!! Skupaj s katastrofalno prevelikim in nefunkcionalnim državnim aparatom se zažirajo v državno tkivo. Kdo sploh še dela in proizvaja? 10, 20, 80 tisoč ljudi?

Vendar pa samo jamranje tudi ne pomaga. To raje prepustimo blebetačem za šankom in na forumih. V tem smislu so nam lahko gibanja, kot je zgoraj omenjeno za vzor. Sam menim, da so za nastalo situacijo močno odgovorni tudi vsi tisti, ki ne hodijo na volitve. Ki raje ostanejo doma in hlinijo nekakšno apolitičnost. Češ, saj je itak vseeno ali nihče si ne zasluži mojega glasu ali s svojo neudeležbo izražam svojo politično voljo. Še bolj neresno izpadejo morebitni tisti posamezniki, ki pozivajo k takšnemu ali drugačnemu bojkotu volitev. Vsi ti dejansko neposredno podpirajo obstoječe stanje, obstoječe politične opcije in ovirajo tudi kakršnekoli spremembe in napredek. Nič ni bolj blagodejno za »stare« stranke kot nizka volilna udeležba na dan volitev in kup neveljavnih glasovnic. Verjemite mi, strankarski vojaki bodo volili in to »pravilno«. Današnji časi zahtevajo resno politično angažiranost. Čas je, da gredo ljudje množično na volišča, k vragu, naj se celo včlanijo v stranke in poskušajo »spremeniti stvari od znotraj«. Če kdo misli, da nima izbire, potem naj sam ustanovi stranko, gibanje, listo, društvo, krajevno skupnost, karkoli. Samo naj bo aktiven. Naj se sliši njegov glas. V nasprotnem primeru bomo priča naslednjim dvajsetim letom tranzicije na dvajset let podlage. In temu, da nas lahko – tako, kot to zna biti primer na lokalni ravni – dobesedno vodijo »vinogradniška« društva.

Ne bodimo električni, bodimo politični, bi danes zapisal Srečko Kosovel.