Živimo v skrajno dramatičnih časih. Tako dramatičnih, da sedanjost izgleda kot časovna etapa brez preteklosti, kaj šele prihodnosti. Preteklost je luksuz, ki si ga več ne moremo privoščiti. Prihodnost je nekaj, kar si morebiti nočemo privoščiti.
Svet je permanentno v predkatastrofalnem stanju. Na Norveškem je nori anti multikulti desničarski fundamentalist, da bi odpravil »druge«, postrelil »svoje«. Pri tem ni šlo za muslimanskega terorista, kot so takoj na začetku predvidevali mediji, pač pa za belega kristjana. Nekoliko zahodneje gorijo London in ostala angleška mesta. Ljudje so na ulicah in brezkompromisno uničujejo vse pred seboj. Ironično, muslimanska pomlad se je iz Severne Afrike prevesila v vroče in dolgo evropsko poletje. Ko smo že pri ulicah »Zahoda«: Wall Street in ostali finančni centri so že nekaj let na robu živčnega, natančneje, borznega zloma. V bistvu samo še čakamo, kdaj bodo finančniki sami zažgali svoje čedalje manj vredne, na pol fiktivne finančne papirje in produkte, preden se bodo začeli metati s stolpnic.
Da je konec res zelo blizu, se lepo kaže v dogajanjih na medijski sceni. Med drugim se lomi Murdochov imperij. Pri tem je najbolj presenetljivo to, da se je vse skupaj začelo s Hughom Grantom, istim Grantom ki so ga pred leti izven snemanj ujeli s prostitutko v delikatnem položaju in si je v tem primeru opasal mikrofon ter razkril, da si je Murdochov časopis dovolil prav vsa nezakonita sredstva za dosego svojih ciljev: objavo sočnih zgodbic in fabriciranja realnosti. Še huje je malo južneje. Željko Mitrović, lastnik srbske TV Pink, je začel (medijsko) vojno proti Hrvaški, ker mu je ta zaradi zapletov glede carine zaplenila njegov »čoln«. Narobe svet, lokalni medijski mogul je praktično sam sposoben terorizirati celo državo. Najhuje pa je v Sloveniji, kjer smo izvedeli, da je še včeraj anonimni Matej Raščan »stajkuniziral« pred tem dobro stoječe podjetje Delo Revije. Pri tem celo ni plačeval novinarjev. In ti? Ti so bili tiho in verjetno gledali „Štiri poroke in pogreb“ z zgoraj omenjenim Hughom Grantom v glavni vlogi.
Kar ne pomeni, da moramo filme jemati zlahka. Obratno. Še posebno hollywoodske je potrebno brati zelo resno. Leta 1995 so tam posneli film Kdo bo koga (Get Shorty) z Johnom Travolto v glavni vlogi. Travolta igra mafijca Chili Palmerja, ljubitelja velikih in potratnih ameriških terencev, zelo »kul« tipa, ki se je odločil, da bo postal filmski producent. Ob menjavi profesije je menil, da za producentstvo pač ne potrebuješ znanja. Tako je izgledal svet leta 1995. Znanje ni bilo potrebno niti za bančništvo, gradbeništvo, politiko ali celo za županovanje. Povsod je bila meja samo nebo. Vendar pa leta 2005 posnamejo nadaljevanje Bodi kul (Be Cool), kjer Chili že vozi (sicer bolj po naključju) malo, hibridno, ekološko, ekonomično, a počasno Hondo in pri tem dahne: »Če si pomemben, te ljudje počakajo.« Kot da bi Hollywood prav preroško že leta 2005 hotel reči, da je čas, da zategnemo pasove, ker se bliža kriza epskih razsežnosti.
Leta 2011 nič ne kaže, da je svetovne krize konec. V tem letu je novomeška občina za župana kupila velikega terenca. Če zadevo pogledamo skozi prizmo H´woodske optike, si lahko mislimo dvoje. Da so »premalo pomembni« vozniki na oblasti spregledali oba filma in aktualna dogajanja po Sloveniji in svetu in to kljub dejstvu, da so se zadnja štiri leta ob očitni stagnaciji občine konstantno zgovarjali tudi na recesijo. Ali pa se je, kar je mogoče še bolj morbidno, naša občina pravkar zapeljala v leto 1995.