Zadnjič smo pri nas doma gostili ekipo prijateljev iz cele Slovenije. Smo šli teč do jase na Otočcu in nazaj. Ne gre za pretresljivo razdaljo, zgolj 16 km. Verjetno ni potrebno posebej razlagati, da gre pri tovrstnem druženju za popolnoma drugo kvaliteto preživljanja prostega časa, kot pri posedanju v gostilnah ali, bog ne daj, pred televizorjem. Človek se pogovori s prijatelji, poleg tega se še pošteno prekrvavi in prešvica in se ohranja v vrhunski formi. Saj veste, telo kot »božji hram« in podobne fraze in ne kot smetišče in odlagališče maščob, kofeina, alkohola, katrana, nikotina, teina, sladkorja in ostalih drog in strupov, da vse splošne zaležanosti telesa in duha ne omenjam posebej.

Je pa bila ekipa presunjena nad lepotami dolenjske pokrajine. Nekaj jih je celo iskreno izjavilo, da bi takoj živeli tukaj. Kar je presunilo mene. Le kdo bi hotel živeti v tem »sračjem gnezdu«? Le kdo bi hotel živeti v zanemarjenem mestu, kjer so razrukane ceste in pločniki, kjer ni povezanih kolesarskih stez, kjer ni športnega bazena, kjer ni kvalitetnih dvoran za dvoranske športe in kjer konec koncev ni urejenih dolgoprogaških tekaških in sprehajalnih površin, če ostanem samo pri športno-rekreativnem zornem kotu pogleda. In to kljub neverjetnim naravnim danostim: prečudoviti, pozimi smaragdno zeleni dolenjski lepotici reki Krki in mehke, vinorodne »dojkaste« pokrajine okoli nje.

Ko gre za pomoč zidanicam, cvičku in z njima povezanimi rituali, se silovito in brezkompromisno aktivirajo »vse politične barve«. Celo tiste, ki se drugače ne razumejo že od leta 1941. Koliko teh sil se aktivira, ko gre za izboljšanje kvalitete življenja občanov, ko gre za otroška igrišča, sprehajališča in športno rekreativen površine? Za tisto torej, kar dejansko daje dodano vrednost življenja v določenem okolju. Naj bomo veseli, ker bodo končno uredili 200 m poti v Ragovem logu? Ali naj raje zahtevamo, da naj uredijo enaindvajsetkolimetrski tekaški krog do Otočca, ki bi privabil športnike in rekreativce iz cele Slovenije – in tudi Evrope, če hočete. Te, ki bi potem mimogrede lahko zavili na kvalitetno malico v zidanice ali celo tam prespali. Se mi zdi, da bi z odpravo »zidaniške mentalitete« v naših in glavah naših politikov med drugim najbolj pomagali ravno našemu turizmu.