V raju pod Alpami poznamo ilegalne in legalne kraje. Za ilegalno krajo gre šteti nedovoljeno odtujitev lastnine, ne da bi te kdo pri tem videl. Na primer: ko najde zjutraj kmet prazen kokošnjak, ki je bil še zvečer poln kur, in ne more ugotoviti, kje kokoši so, je posredi ilegalna kraja.
Za legalno krajo pa gre takrat, ko kdo pri belem dnevu ukrade po vseh predpisih in po vseh zakonih podjetje, vredno nekaj milijonov evrov. Ilegalne zmikavte največkrat odkrije policija, sodišče pa jih zašije s primerno kaznijo.
Legalni tatovi pa se svobodno prevažajo v dragih avtomobilih po domovini ter se skupaj z dobro plačanimi odvetniki posmehujejo »pravni« držav, v kateri je skoraj toliko sodnih zaostankov kot prebivalcev. In če ne bi od časa do časa sodišča obsodila kakšnega kurjega tatu, bi nepoučen človek sklepal, da sploh ne delajo. Ljudstvo pa se tolaži z domislico, da je razlika med povoženim dihurjem in povoženim odvetnikom le ta, da je pred povoženim dihurjem videti znake - zaviranja.
V našem morju, za katerega pa sploh ne vemo, če je naše, se je pojavil kit grbavec, ki lahko zelo poslabša že tako vrhunsko slabe odnose z našo prijateljsko južno sosedo Hrvaško. Ozračje se bo pregrelo, ko bo prijazni sesalec skušal odplavati na odprto morje, a mu bo to hotela preprečiti hrvaška policija. Kar nekaj slovenskih strank že pripravlja referendum o tem, slovenski parlament predlaga mediacijo, hrvaški sabor pa kar Haaško mednarodno sodišče. Pa če smo že pri morju, se spomnimo, kaj je pred dnevi izjavil naš spravljivi premier Borut Pahor. Rekel je: „Veslajmo skupaj, pozabimo na razlike.“ Slišati je, da je njegov hrvaški kolega Sanader takoj po tem zgodovinskem stavku posadil svojo ekipo v motorni čoln s cinično pripombo: „Oni naj kar veslajo, mi pa imamo dovolj morja, da se lahko vozimo po njem tudi s sto in več kilometri na uro.“