Zapravljivi mesec december. Prižgali smo na tisoče dodatnih lučk, da bi pregnali temo, ki se je med  letom nabrala v nas. Čudimo se kot otroci, ker to tudi smo. Z zadržanim dihom prisluškujemo, od kod bo prišla mati Sreča, za katerim vogalom nas čaka. Prepričujemo se, da bo, ko mine teh letošnjih tristo petinšestdeset dni, vse drugače: da bomo prenehali kaditi, da bomo shujšali, da se bomo več posvečali drug drugemu in da čas ne bo naš gospodar. Zavestno si lažemo, da bi se sami pred seboj opravičili za to, kar smo, kakršni smo. In rešitve iščemo zunaj sebe: v darilih, potovanjih, narejenih nasmehih,  norih zabavah, v hrani in pijači. Samo enkrat se živi, a nam to še ne daje vize za neumnosti, ki jih počnemo na ukaz nekoga od zunaj. Na povelje gospoda Kapitala, ki je že davno zamenjal Njega, če to morda že od začetka ni bil prav on, potuhnjen v jabolku, odtrganem z rajskega drevesa. Sebi v dobro nas je nagnal v nakupovalna središča, v katerih brezglavo tavamo od police do police, iščemo na njih, česar tam nikoli ne bomo našli, ker se za denar ne da kupiti najlepšega, kar je v nas. Zato smo toliko bolj razočarani in prazni, ko utihnejo božične pesmi, ko podremo okrašene smreke in ko poke steklenic s penino zamenja otroški jok. A živeti je treba dalje.