Slovenci smo obsedeni z morjem. Na zadnjem referendumu nas je razklalo, razcepilo, kot da smo atom in ne ljudje. Doživeli smo kranjsko Hirošimo. Se spomnite prizora iz prvega slovenskega igranega filma Na svoji zemlji, ko partizani, prodirajoč osvoboditi Trst, zagledajo morje? Ostrmijo, otrpnejo kot belouška v špiritu. Doživijo orgazem. Bolje ga ni uspelo prikazati v slovenski kinomatografiji nikomur več. Niti Duletiču niti gostujočemu Živojinu Pavloviču niti Boštjanu Hladniku, ekstremu, počesanemu s sušilcem za lase. Pa je posnel Maškarado, ki je več let trohnela v bunkerju, da prizori z golimi mladenkami in z razuzdanimi mladeniči ne bi pokvarili k izprijenosti nagnjene socialistične mladine. Nevladne organizacije, zavarovalnice in drugi, ki bi bili radi dobrotniki, kar tekmujejo, kdo bo zbral več denarja za počitnikovanje otrok ob morju. Prirejajo dobrodelne koncerte, na dražbah prodajajo predmete znanih ljudi, slike likovnikov, ki bi radi iz ilegale, drese športnikov, žoge s podpisi nogometašev. Tako je, odkar pomnim. Ko je hotela moja mama povedati, da je živela skromno, ja, skoraj revno, je rekla:«Petdeset let sem stara, pa še nisem videla morja.« S fičkom sem jo popeljal pogledat modro brezkončnost, ko se je bližala šestdesetim, in od sreče, da bo končno videla morje, je jokala že pri Črnem Kalu... Pa se da preživeti počitnice tudi kje drugje kot ob morju. Pod šotorom ob Kolpi, na primer. Ne nazadnje je pomembnejše, s kom jih preživiš kot kje. Veliko otrok je lačnih svojih staršev, saj so v vrvenju življenja vse premalo z njimi. Pa jih pošljemo na morje, namesto da bi bili skupaj. Še tako dober vzgojitelj ne more nadomestiti mamo in očeta. Ljubezen ne pozna nadomestkov in otrok ne sme biti lastnina vzgojno izobraževalnega sistema.