Te dni je to najpogostejše vprašanje. Najraje bi sicer ostal 4. decembra doma, kajti dosedanjih političnih kljukcev, za katere predvidevam, da se bodo spet potegovali za stolčke v parlamentu, imam vrh glave. Postane mi slabo, ko jih poslušam, kaj bi bilo treba narediti, da slovenski Titanik ne potone. Ko pa so imeli v rokah škarje in platno,  tega niso storili, ampak so se ukvarjali z resničnimi in izmišljenimi napakami drugih. A če ne bom šel obkrožat kandidatnih list, se lahko v sedlo zavihtijo ponarejevalci listin, lažnivci mednarodnih razsežnosti, sprenevedajoči se pedofili, ki zagovarjajo družinske vrednote, tolovaji, roparji in plenilci premoženja, kolikor ga je sploh še ostalo v rokah poštenih. Ne, ne bom volil fosilov, ki prisegajo na čisto preteklost, da bi prikrili umazano sedanjost in negotovo prihodnost. Ljudi, ki ne priznajo lastnih napak, od drugih pa zahtevajo opravičilo za njihove. Ne bom volil vsevedov, ki so to le, ko so v opoziciji, kot oblastniki pa se komajda razlikujejo od bebcev.
Na prvih predčasnih volitvah v samostojni Sloveniji se ne bom odločil za menu, ki  bo pred velikim pokom ponujal pečenko, po njem pa mi bodo lahko postregli kvečjemu s praženim krompirjem. Ne bom se odločil za menu, ki mi bo zbujal tek s ponudbo kaviarja, čeprav bodo »kuharji« že v naprej dobro vedeli, da bodo težko prinesli na mizo povsem preprosto kokošje jajce na oko. Odločil se bom za menu, kjer se bo znašlo na mizi  resnično to, kar je zapisano v jedilniku.