Živim v deželi, v kateri vedo o družini največ tisti, ki je sploh ne smejo osnovati.
Živim v deželi, v kateri govorijo o otrokovih pravicah največ tisti, ki jih najbolj kršijo.
Živim v deželi, v kateri pridigajo o skromnosti ljudje, ki se vozijo naokoli v najdražjih avtomobilih.
Živim v deželi, v kateri pišejo glasbene kritike gluhi, likovna dela pa ocenjujejo slepi.
Živim v deželi, v kateri so zapori prenatrpani, čeprav v njih še niso tisti, ki vanje najbolj sodijo.
Živim v deželi, v kateri država ne plačuje prispevkov, ki jih je sama predpisala.
Živim v deželi, v kateri delo ni vrednota, pač pa strošek.
Živim v deželi, v kateri so delavci kot polivinilaste vrečke: zavrženi in pozabljeni, ko izgubijo svojo namembnost.
Živim v deželi, v kateri zakoni ne veljajo za vse enako.
Živim v deželi, v kateri je veliko delavcev na cesti, ceste pa so slabo vzdrževane.
Živim v deželi, v kateri sta domoljubje in izdajstvo sinonima.
Živim v deželi, v kateri se prikazujejo nikdar zaključeni procesi zoper največje tatvine kot politična gonja.
Živim v deželi, v kateri  povzročitelji tega gorja prikazujejo govorjenje in pisanje o tem kot medijski linč.
Živim v deželi, v kateri razpade vsaka druga zakonska zveza.
Živim v deželi, v kateri so mladi brez perspektive, staranje pa grozeča nevarnost mladih generacij.
Pa vendar je to moja dežela. In imam jo rad.