Pripoveduje soseda sosedi: » Hčerka Natalija je pa res zadela terno, ko je vzela Lojzeta. Dobesedno jo nosi na rokah: kuha, pere, lika, pospravlja, pazi na otroka. Ko je bil manjši, ga je previjal, kopal, dajal spat, le dojil ga ni. Imela je več sreče kot pameti. Ne odreče nobeni njeni želji. Na dopust jo je peljal v Dubrovnik, plačuje ji ure trebušnega plesa, vozi jo na fitnes, k frizerju. Stanovanje je po njegovi zaslugi kot iz škatlice. Če bi človek še tako vneto pri belem dnevu s prižgano svetilko iskal najmanjšo snet, je ne bi našel. Rižota, ki jo skuha, bi bila dobra tudi angelčkom. Kaj bi to: je pravi kuharski mojster. Natalija uživa kot bubreg v loju. Na obrazu nima niti najmanjše gubice, roke ima negovane kot manekenka, ob pogledu na njeno postavo bi se celo na pol mrtev moški vzburil. Lojze si zasluži spomenik že za časa svojega življenja… Je pa zato toliko bolj nadrsal sin Janko, Poročil se je s Klavdijo kljub temu, da sem bila zelo proti temu. In zdaj ima, kar ima. Njegova Klavdija je prava  prasica. Lena je kot fuks. Cele dneve leži na kavču, gleda televizijo, obiskuje ure trebušnega plesa, vsak drugi dan je pri frizerju, če ni tam, je pa pri kozmetičarki. On, siromak, pa pere, lika, kuha, čisti stanovanje, previja otroka, leta po trgovinah, plačuje položnice…Pravi čudež je, da se mu ni že zmešalo.«