V marsikaterem kraju pripravljajo poletne kulturne prireditve, da bi imeli tisti, ki v času kislih kumaric ne zapustijo rodnega mesta, ob večerih kam iti. Po duševno hrano in ne zgolj na pivo ali na pico. Za izpeljavo kulturnih dogodkov »nafehtajo« organizatorji denar pri podjetnikih, obrtnikih, kak evro »pljune« ponavadi tudi občina, posluh za kulturo pokažejo  banke in zavarovalnice, nekaj cvenka pa navrže tudi vstopnina. Le – ta je ponekod nizka, ker drugače še tako zanimiva predstava ne bi šla skozi, saj je pripravljenost dati kak evro za vstopnico največkrat na zadnjem mestu. Takoj za nakupom novega telefona, hlač, avtomobila ali sokovnika. Še dobro je, da premorejo mesta, ki so  oddaljena od središča države posameznike, ki se jim hoče delati za čarobno besedico hvala. Sicer bi vladala poleti po naših mestih kulturna suša. A brez pelina ne mine v  življenju skoraj nič. In ta grenki priokus so gledalci, ki jih na prireditve ni. No, vsaj v tolikšnem številu, kot to pričakujejo pripravljalni odboru, ne. Brez publike, ki bi zapolnila grajsko dvorišče ali drug prireditveni prostor, pa ne gre. Mučno je biti na odru, če se zavedaš, da govoriš, igraš ali poješ praznim stolom. Če so organizatorji pesem radosti, je manjkajoče občinsko pesem žalostinka.