Ni se izšlo. Maturantje so pili alkoholne pijače kljub želji organizatorjev, da bi ostali trezni. Ljubljanska srednješolska mladež je po odplesani četvorki pristala  na ploščadi Gospodarskega razstavišča. Žurirali so, da jih je bilo veselo in žalostno videti. Nakar izjave: »Brez alkohola ni prave zabave. Alkohol je car. Ne počnemo nič drugega kot to, kar smo videli pri vas, starejših. Le posnemamo vas.« Pa še res je. Državniški sprejemi s kozarci v rokah. Rojstva, dekliščine, fantovščine, zaroke, poroke, sedmine – s kozarci v rokah. Vsaka malo večja slovenska vas, ki ima vsaj tri trte, pripravi praznik vinske kapljice, na katerem ocenjujejo vina, kronajo kralja, kraljico, princeso ali princa te in one kislice. Pridelovalci in predelovalci vin so postali prepoznavne medijske osebnosti. Ob sobotah in nedeljah se podajo številni pohodniki po vinskih cestah, od zidanice do zidanice, prepevajo stare in novonastale vinske pesmi, ode žganju, ki ozdravi vse, od driske do depresije. Na vsakem drugem slovenskem gričku je cerkev, na vsakem prvem najmanj deset zidanic. Pomeni, da smo veliki grešniki in še večji pijanci. Kdor nima drugih vrlin, se pač postavlja s tem, kako dober žlampač je. Kaznivo dejanje, storjeno pod vplivom alkohola, se zdi manj grozljivo, kot če bi bilo storjeno v popolnoma treznem stanju. Da je v vinu resnica, si nismo izmislili Kranjci, a prisegamo na to. V naši deželi je torej veliko resnice. Tudi v besedah mladih, da se opijajo pač zato, ker smo jih tako naučili. Navada nam lahko preide celo v gene, če že ni tam, saj se opijanje prenaša iz roda v rod. Z blagoslovom države in tistih, ki so v njej (še) trezni.