Ne umirajo samo mladi, se pravi tisti, ki jih ljubijo bogovi. Med tragično ponesrečenimi motoristi so tudi možje v srednjih, no, recimo raje v poznih zrelih letih. V dobi, ko misliš, da si še vedno tak, kot si bil, na primer, pred desetimi, dvajsetimi leti. Možgani delajo pač po svoje, fizika pa je neizprosna. Z minevanjem časa popusti mišična napetost, refleksi se upočasnijo, vid ni več kot pri sokolu pa tudi presoja o nevarnosti lastnega početja se nemalokrat zmoti. Motorji pa so stroji: težko obvladljivi, hitri, polni adrenalina. So zahtevni, so nevarni, če jih jaše predrzna, frfrava, ne dovolj premišljena mladost. Prav takšni so, če jih hočejo obvladati zahajajoča leta, ki bi si s hitrostjo, drznostjo in morda še z uhanom v uhlju rada dokazala, da se lahko kosajo z izzivi današnjih dni. S tekmovanjem s časom. S sekanjem ovinkov in prehitevanjem vsega in vsakogar, ki se zdi prepočasen, da bi prišel tja, kamor se mu morda niti ne mudi tako zelo. Nakar poči. A da ne bi duša odnesla v višave vse krivde,  damo sebe in številne konje, s katerimi se poganjamo  po svetu, blagosloviti. A z žegni je kot s placebo zdravili: pomagajo le, kolikor verjamemo v njihovo moč. Pazimo nase in tudi Bog se nam bo pri tem pridružil.