Če je to to, imamo skoraj vse: dve roki in dve nogi, ki sta nam zrasli iz telesa,  ter glavo, v kateri se dogaja vse lepo in manj prijetno. Imamo hišo ali stanovanje, avto, prenosni telefon, medmrežno povezavo, kruh in mleko, Imamo družino, znance ter manj sovražnikov, kot si mislimo, in več prijateljev, kot si jih zaslužimo. Pa smo kar prevečkrat nezadovoljni, naokoli hodimo namrgodeni, dopoldne  jezni nase, popoldne pa na ves svet. V raju pod Alapami je slišati  veliko jamranja, vsi se pritožujemo nad vsem, vsakdo nad vsakim. Slovenija se je spremenila v Jamrarijo, kjer so najglasnejši tisti, ki imajo največ, molčijo pa reveži, ker se bojijo, da bodo pristali na cesti med klošarji. Potem pa prileti iz Avstralije fant brez rok in nog. Pove nam, da je življenje lepo, da se da doseči skoraj vse, četudi nisi maneken ali nabildani lepotec, le voljo in svetel odnos do življenja, tega čudesa, je treba imeti. Poslušamo ga s pridržanim dihom in začudenjem.  Morda se nas je dotaknil vsaj do te mere, da naslednjič na vprašanje:«Kako si kaj?« namesto s stokanjem in  pritoževanjem odgovorimo:«Odlično, pa še sonce sije. »