Redno sem zahajal v gostilno, v kateri je spretno kelnarila Ankica. Po postavi je bila prava možača, sicer pa mehkega srca. Lokal je bil zbirališče šoferjev tovornjakov, pa se je v njem marsikaj dogajalo in zgodilo. Možje in fantje so tudi kartali za denar. Nemalokrat so si zaradi suma goljufanja skočili v lase in takrat je nastopila Ankica. Planila je med vročekrvneže in jih razdvojila, še preden so začele peti pesti. Nekega jutra pa je imela spremenjen obraz, ki je pričal, da se spor med pokeraši ni končal tako kot ponavadi. Povedala je:«Pričeli so se pretepati. Stopila sem na prizorišče in zavpila:«Takoj nehajte, sicer boste imeli opravka z menoj!« Eden od njih me je pogledal in zarjul:«Poberi se, baba, drugače ti razbijem p...!« V strahu, da bo uresničil grožnjo, sem se prijela za mednožje in takrat je priletelo – po ustih. Med črevesje mi je poslal tri zobe.« Veliko let pred Plemenitim so namreč že obstajali ljudje, ki so se izražali figurativno. In kadar je v bodočnosti kdo od pijanih gostov Ankici zagrozil, da ji bo razbil p..., si je z obema rokama zavarovala obraz, še posebej usta. V njih ima še dandanašnji vse svoje zobe, razen treh, ki jih je izgubila, dokler ni vedela, kaj je to figurativno izražanje.