Moja žena, ki veliko raje kot jaz stika po trgovinah, je navdušena nad prijaznostjo trgovcev. In nič manj tudi nad zdravstvenim in zdravniškim osebjem, s katerim se sreča, ko jo kaj zvije. Domov se vrača zadovoljna z nakupljenim ter z vrsto receptov za zdravila, ki jih morda niti ne potrebuje, a saj veste, tako za vsak slučaj. Živeti, in to na veliki nogi, morajo tudi zaposleni v farmacevtski industriji. Za uslugo, ker se je znašlo na receptu prav njihovo zdravilo, pa kakšen seminarček kje v toplih, eksotičnih krajih na njihov strošek. A to so verjetno že babje čenče, kajti gospoda v belih haljah ima že itak dokaj solidne plače in ni se ji treba prodajati pod mizo. Pa pustimo to, da si ne pokvarimo dneva. Raje nazaj k prijaznosti, ki na moje začudenje tako navdušuje mojo boljšo polovico. Prijaznost ljudi, ki delajo z ljudmi in zanje, bi morala biti pravilo, ne pa izjema. Tam, kjer so, so zaradi nas, in ne mogoče obratno. Sumim, da je več nasmejanih obrazov po trgovinah, zavodih in ustanovah zaradi konkurenčnosti in ne zavoljo večje srčne kulture. Če res le zato, mi to ni najbolj všeč. Kljub temu je bolje kot kisli, naduti obrazi, s katerimi smo se vse predolgo srečevali.