Ja, nekateri so bili gospodje že takrat, ko smo bili vsi drugi tovariši. Največkrat je preprosto ljudstvo »zmerjalo« z gospodi župnike, učitelje in dohtarje. Pa še bogate meščane. Danes smo gospodje ali gospe vsi: tako izobraženci kot bogataši, tudi klošarji, kmetje, delavci, zvodniki in cipe. Pa me zmrazi, če kdo postavi pred moje ime in priimek besedo gospod. Ta brezdušni samostalnik moškega spola se mi zdi kot zmerljivka, kot nekaj, kar ne sodi k meni, ki sem bil (in sem še) vse svoje življenje tovariš. Gospod se mi je vedno zdel nekaj finega, gospe pa so bile dame, na primer žene oficirjev, ki so doma zdolgočasene in brez dela nabirale salo ob pitju kavice in ogovarjanju najboljših prijateljic. Beseda tovariš, se mi zdi, ima v primerjavi z gospodom v sebi nekaj toplega, človeškega, blizu je prijateljstvu, vsekakor pa je kolektivna in ne sebična. Sodobni gospodje so postali gospodje, ko so pokradli tovarišem to, kar so ti gradili in ustvarjali desetletja. Brez tovarištva bi Slovenci najverjetneje govorili nemški jezik, kajti zanj so se borili tovariši in ne gospodje. Gospodje so pobasali svoje bogastvo in zbežali v južno Ameriko. Zadnjih dvajset let se njihovi potomci vračajo v stari kraj spreminjat zgodovino. Naši nekdanji južni bratje so bojda dojeli besedo tovariš šele takrat, ko so videli do nožnega palca otovorjenega partizana, ki se je prebil na 2. zasedanje AVNOJ-a. Naj bo kakor koli že: v tem divjem kapitalizmu nam manjka tovarišev, predvsem pa tovarištva.