Ponavadi jim ukradejo iz avtomobila vse: denar, mobilni telefon, plačilne kartice, taščino sliko. Nimajo niti toliko denarja, da bi si kupili avtobusno vozovnico do doma. Pomagam naj jim, za božjo voljo, če le morem. Pa jim ne. Drugi gredo tako daleč, da molijo predme recepte za zdravila za hudo bolnega otroka. Brez trideset evrov da ne bodo dobili »racnij«, otrok pa lahko umre. Vem, da lažejo, zato ne odprejo ne mojega srca ne moje denarnice. Moža v parkirni hiši bi rešilo nekaj evrov. Njega in njegove piščance, ki jih je zaklenil v avto, izgubil ključe in zdaj nima denarja, da bi plačal mehanika, ki bi odklenil ključavnico. Tipu so nataknili lisice na kolesa njegovega clia, manjka mu nekaj drobiža za rešitev težavnega stanja. Evro, dva. Pripravljen mi je izročiti osebni dokument kot dokaz, da govori resnico. Pa mu ne dam svojega denarja. Na Tromostovju me pijanček prosi, če mu kupim liter vina. Željo mu izpolnim brez velikega in globokega premišljevanja. Vem, da je potreben alkohola, da ga bodo brez njega preganjale bele miši, da bo tulil kot vol v klavnici in da bo zelo zelo nesrečen, če ne bo dobil dnevnega maliganskega odmerka. Nekaj takšnih sem srečal v bolnišnici. Podnevi so spali, ponoči rjuli, da so zboleli še tisti, ki mogoče sploh niso bili bolni. Ki so prišli v bolnišnico prevedrit zimo. Tudi takšni so, verjemite. Zastonj soba, hrana, pijača in ogrevanje. In če se stegnejo zaradi starosti ali jih dotolčejo nepotrebne laboratorijske preiskave, vsaj umrejo pod strokovnim zdravniškim nadzorom. Tudi to je nekaj. Si predstavljate, koliko ljudi na tem našem ljubem planetu umre dnevno brez zdravniške pomoči?
Rad pomagam ljudem, ki se ne norčujejo iz mene.