V ne tako davni preteklosti smo rekli za človeka, ki je izkoristil položaj za to, da je dobil kraj kaj koristnega, da si je postavil spomenik. Tako so rasle tovarne - spomeniki, makadam se je spreminjal v asfaltne ceste - spomenike, nove šolske stavbe – spomeniki - so zamenjale stare podrtije, zidali so otroške vrtce- spomenike, avtobusne postaje - spomenike, mrliške vežice - spomenike, športne dvorane – spomenike... Za Beti je bilo slišati, da je to Petrov spomenik, za Novoteks, da gre za Andrejev spomenik, Cesto bratstva in enotnosti so preprosto imenovali Francijev spomenik, osnovno šolo pa Ivanov spomenik. In tako naprej in tako nazaj. Beseda spomenik je pomenila v tistih časih nekaj slabega, nekaj, kar ni sodilo v takratno razmišljanje in družbeno klimo, ki je bila naklonjena kolektivu, ne pa posamezniku. Močne osebnosti, ki so si postavljale spomenike z izgradnjami tovarn, infrastrukture ter vsega drugega, so končale prej ali slej tam, kjer navadno spomeniki končajo: na tleh v prahu cest, ki bi se morale imenovati prav po njih...

Pa so prišli drugi. Razprodali so spomenike, celo podstavke, ki jih pametni ljudje ne odstranijo, da lahko nanje postavijo nov spomenik, so podrli. Polnih žepov nakradenega denarja so se podali v nov svet, ki jih je sprejel odprtih rok, kajti ptice istega perja navadno letijo v isti jati. Ljudstvo pa čaka na nove spomeničarje. Da bi le prišli gradit nove tovarne - spomenike, da bi rasla stanovanjska naselja – spomeniki, da bi kraj dobil nov dom – spomenik – za ostarele in stare krajane, da bi dobil otroški vrtec prizidek – spomenik - in bi bili veseli starši in njih otroci. Pripravljeno jim je odpustiti celo to, da je vsako  postavljanje spomenika samemu sebi napuh, ki je visoko na lestvici naglavnih grehov.
P.S. Vsa omenjena imena nimajo nikakršne osnove v resničnosti.