Fantje, ki so pred časom zamaskirani pretepli gejevskega aktivista, so si tudi na sodišču z mapami, dlanmi in drugimi pripomočki zakrivali obraze. Da jih ne bi, ko bodo slike objavljene v časopisih, kdo prepoznal. Imajo pa jajca, ni kaj. Pod okriljem anonimnosti si ljudje privoščijo marsikaj. Pišejo do skrajnih meja nesramna pisma, v katera prilagajo, kako izvirno, svoje črevesne iztrebke. Izživljajo svoje bolne fantazije, frustracije in komplekse po medmrežjih, telefonirajo in govore opolzkosti, laži in druge svinjarije z robčkom na mikrofonu. In so sploh »junaki«. V svojih očeh. Sicer pa gre za bednike brez primere. Za reveže. Strahopetce. Če te ni sram svojih dejanj, pokaži obraz. Podpiši se pod to, kar si napisal. Bodi kaj vsaj v svojih očeh. Za ničlo te bodo itak imeli drugi. Pa glumači. Pred sodnike jih pripeljejo, prevarante, barabe, lopove v gatah ali ovite le z brisačami. In pravičniki, z velikimi zaostanki, namesto da bi jih pošteno oglobili in nagnali iz sodne dvorane, to mirno gledajo. Ko smo bili otroci, smo namukali miličnikovega sina, da je šel k maši v kopalkah. Prošt ga je pred vsemi mestnimi klerikalkami, verskimi blazneži in zmernimi verniki zlasal in oklofutal hkrati, da si je obisk cerkve v kopalkah gotovo zapomnil za vse življenje. Norčuješ se lahko samo iz tistega, ki ti to dovoli. Poniža te lahko samo tisti, ki mu to dopustiš.