Človeka je treba vzeti v paketu. Pomeni, da če ima kdo drag avto, razkošno hišo, polakirano, silikonsko in do pičice zloščeno ženo, jahto, s privezom kje blizu Portoroža, bogat bančni račun in diamantni prstan, da mu vleče roko k tlom, to še ni razlog, da je srečen. A smo mu mi, ki vidimo samo to, kar vidimo, nevoščljivi do fizične bolečine. Ker ne vemo, da biva pod njegovo streho in seda za njegovo mizo zafiksani sin, da spi v sobi zraven njegove spalnice vsako noč do poslednjega diha zgonjena hčerka, da izvaja njegova Barbika troskoke čez plot. In da je ta, ki je v naših očeh več kot srečen, depresiven do zadnjega vlakna, saj ima že leto in pol vrečko namesto debelega črevesa. V paketu je tak človek usmiljenja vredno bitje. Enako kot z materialom je s funkcijami. Na primer z ministrsko. Okoli ga vozijo s službenim avtomobilom, kamor pride na obisk, se mu klanjajo, in sploh je videti mož moči, ugleda, prestiža in zavidanja vrednih pozornosti. Nato pa: pijani šofer, ki vozi po avtomobilski cesti v nasprotno smer. Podivjani psi, ki raztrgajo svojega gospodarja. Las v sendviču pri šolski malici. In vse se podre. Politične ptice roparice zahtevajo odstop. Zaradi objektivne ali subjektivne odgovornosti. Ali obojega. Minister postane masa za čevapčiče, vlačijo ga po časopisih in drugih medijih, trzati mu začne spodnja ustnica in če ima slabe živce in tanke žilice v možganih, ga lahko sesuje. Vsebina ministrskega paketa je torej srednja do velika žalost. Ko vas bo pričela naslednjič ob pogledu na preveč svetlobe okoli koga glodati zelena zavist, pomislite, da je morda to le maska za  prikrivanje vsebine paketa, v katerem je v lep papir zamotan poleg zlatih nitk povsem navaden cvirn. Prav takšen, s katerim prišijete možu knof, ki mu zaradi prevelike posteljne strasti odleti od gat v spalnici lahkožive sosede.