Radi se slikajo. Prav tako radi pristavljajo lončke. Osladno neokusni so. Pahor je čistil nogometašem kopačke, gospod predsednik države je pred zbrano množico v Mariboru ob zmagi naših fantov nad Rusi tulil v mikrofon, da kdor ne skače, ni Sloven'c. Toda pravega žara ni bilo zaznati. Prej pozo in pretvarjanje, češ: poglejte me, kako sem preprost, navaden človek sem. Kot da bi ga kdaj imeli za boga! Na humanitarnih prireditvah sedijo v prvih vrstah, da bi raja pred malimi ekrani mislila, kako so za dobra dela, ki se dogajajo na odru in za njim, kjer sedijo pri telefonih skavti in zapisujejo višino darovanih evrov, zaslužni prav oni. A ljudstvo ni neumno. Že dolgo zna prepoznati dobro od zla, krivca od nedolžnega. In za revščino, izbris človeškega dostojanstva, za stanje v vrstah pred skladišči humanitarnih organizacij, za žalostne otroške oči v veselem decembru, za mizerne plače, za desettisoče brezposelnih, za številne krivice, ki jih državljanom stori zakonsko neurejena in pravno lena država, so nemalokrat krivi prav Oni. Politični bogovi, brezobzirni bogataši, rejeni dostojanstveniki, ki so povsod tam, kjer je uspeh, manjkajo pa pri težavah, pri porazih, pri solzah. Podelitev naziva Politični obraz leta 2009 je bil strel v prazno. Ni se dotaknil  večjega števila državljanov Republike Slovenije, vsaj tistega dela ne, ki ve, kaj je obraz. »Nima obraza, da bi me pozdravil,« rečejo ljudje za človeka, ki si ne upa pogledati v oči, za človeka, ki nima čiste vesti. Če vi ne veste, zakaj je takšen, on zagotovo ve. In nogometaši so jih hitro prepoznali. S posebnim pismom so se jih odrekli. Prepovedali so jim izrabljati nogometne uspehe v politične namene. Tako kot se odpovedo razočarani starši svojih barabinskih, zadrogiranih ali kako drugače iztirjenih otrok. Kljub razbohotenemu blefu zdrava kmečka pamet, hvala Univerzumu, še deluje.