Za tiste, ki imajo slabe reflekse, radi rečemo, da reagirajo kot crknjen konj. Bogme, takšnih kljusetov je pri nas kar veliko. Kako si lahko sicer razlagamo, da propadajo podjetja drugo za drugim, pa ni nekih pravih odzivov. Da tekstil v Sloveniji nima šans preživeti, vedo celo vrabci že najmanj dvajset let, a se ni nihče zganil do včeraj. A takrat več ni bilo pomoči za več tisoč delavcev Mure. Beti v tem potapljanju podjetij nihče niti ne omenja več. Ko so pred leti pristale ne cesti črnomaljske delavke Beti, je bilo dvignjenega nekaj časopisnega, radijskega in televizijskega prahu, nato medijski molk. Če se ne motim, je takrat v enem od krajev med belimi brezami zasedala celo Janševa vlada, ki je kot pandemija potovala po slovenskih pokrajinah, da bi dokazala in pokazala, kako ji je za enakomerni razvoj slovenskih dežel. Beli Kranjci smo pač takšni, da celo iz nesreče ne znamo narediti velikega dogodka, iz katerega bi lahko potegnili kakšne koristi. Pa se ne gre čuditi, da smo pozabljeni od boga in države. Bela krajina nima tam v Ljubljani, kjer sta škarje in platno, glasnega predstavnika za stike z javnostjo. Še manj koga, ki odloča o denarju. Nima politično vplivnega osebka, dobrega lobista. Človek ima občutek, da se tam, kjer bi morali biti vplivni Belokranjci, pojavljajo Barbike in Keni, ki dobro obvladajo medije in imajo veliko smisla za medijske spektakle, manj pa za potrebe na sončni strani Gorjancev živeče državljane. Bela krajina je bila in je delno še danes za lipicanski delček slovenskega ljudstva Indija Koromandija. Mleka in medu Belokranjci medse povabljeni politični eliti sicer ne ponujajo za dobrodošlico, a pogače, janjci, odojki in slastna vina ob njihovih obiskih šibijo z belimi prti pogrnjene mize. Lepo vas prosim: bi verjeli revežu, ki vas postreže po kraljevo, da je res revež? Kje pa: takšno obnašanje vzbudi celo zavist, češ, glej jih, kljukce: svet je v recesiji, oni pa živijo kot v raju.
P.S. Moja sorodnica je pošiljala v Ameriko pisma s slikami porušene bajte in z besedilom, da jemo kamenje in strgamo mah z dreves za čaje, samo da bi ji brat poslal kak v rudniku zasluženi dolar. Na to bi se bilo treba večkrat spomniti.