Prebral sem, da me nekdo mrzi že od malih nog. In človek se mi je zasmilil. Namesto da bi nosil v svoji duši sonce, se je vanjo zajedla mržnja. In to do mene, ki me morda pozna le na videz. Iz časopisov, morebiti. Iz radijskih ali televizijskih oddaj. Pa sploh ni važno. Lahko je celo moj sosed, znanec, ki mu grem preprosto na živce. Ki me organsko ne prenaša. Pa se obremeni z menoj. Mrzi me, pomislite. To mora biti nekaj groznega: kadar koli me sreča, vidi ali sliši, se zbudi v njem gnev. Naraste mu pritisk. Srce mu začne hitreje biti. Morda mu gre celo na bruhanje. In to že od otroštva... Jaz pa izvem za to pred dnevi. In kar je najhuje: njegova mržnja ne zbudi v meni želje po tem, da bi skušal zvedeti, kdo me tako silno mrzi. Zakaj me mrzi? Ne obremeni me, kar bremeni njega. Le zakaj se kaznuje? Čemu se enostavno ne otrese mržnje, zaradi katere je manj srečen, kot bi bil brez nje? Mazohizem? Nepremostljiva travma, ki sem mu jo mogoče hote ali nehote povzročil v preteklosti s katerim od svojih dejanj ali ne dovolj premišljeno besedo? Zakaj se kaznuje na tako čuden način, zakaj trpinči samega sebe, zakaj se gloda, namesto da bi zaradi zlih dejanj trpel jaz? Poglejmo kdaj v svojo notranjost. Pospravimo v tej ropotarnici vse, kar ni naše. Kar nas potemni, jezi, nas spravlja v slabo  voljo. Nihče nitoliko vreden, da bi se trpinčili zaradi njega. Mržnja ni negativno čustvo, naperjeno zoper drugega, ampak je črv, ki najeda našo lastno dušo. Mržnja zavzame prostor ljubezni, tovarištvu, prijateljstvu. Bremeni nas in tisti, zoper koga je uperjena, največkrat zanjo sploh ne ve. Je torej povsem nesmiselna. Je zrak. In mi smo tisti, ki ga mešamo. In če bolj mešamo, bolj smrdi.