Svet je lep in življenje je lepo. Pa toliko negativnih novic. Zjutraj še ne odprem oči, pa že izvem za prometno nesrečo s smrtnim izidom. Z motorjem se je ubil šestnajstletnik. Po radijskih valovih točijo solze za mladim življenjem. Kot bi bilo več vredno od življenja kakšnega starejšega človeka. Čez dan sledijo v televizijskih, radijskih in časopisnih novicah politične grozljivke, ki jih uprizarjajo svetovni politiki in slovenski strankarski kljukci. Tisti, ki vladajo, še bolj oni, ki se ne morejo pa ne morejo sprijazniti, da je pri dobro oskrbovanem vladajočem koritu prostora le za demokratično izvoljeno število prašičev. Toda prostor se širi. In pred nami so volitve v evropski parlament. Po drevesih, plotovih in na posebej zbitih panojih moje dežele že visijo prisilno nasmejani obrazi tistih, ki bi radi odnesli svojo rit čez Alpe, da bi bili manj na očeh domačim ljudem. Vedo, da se da tam v stari, zmantrani Evropi udobneje in bolj gotovo drnjohati v debeli senci, se zliti z množico sebi podobnih, vleči na svoje račune evre in se sploh imeti fajn, kot v tej podalpski vukojebini, kjer bi najraje brat okradel brata, kjer se še ni končala 2. svetovna vojna in se tudi še dolgo ne bo. Kajti Slovenija je v dobršnem delu kraška pokrajina, ki premore veliko podzemnih jam, v njih pa je še ogromno prikritih in zamolčanih okostij pobitih, za katere se še ne ve natanko, ali so pred nekaj več kot šestdesetimi leti osvobodili slovenski narod ali pa so ga hoteli družno z zavojevalci podjarmiti in ga zbrisati z zemljevida sveta. V te in še v številne druge vesti, polne krvi, laži, zahrbtnosti, prevar in zlorab, zaide le kdaj pa kdaj kaj lepega. Kakšna novička o rešenem pingvinu. Kakšna vest o soseski pomoči, ki je bila potrebna zaradi požara. Pa je, se mi zdi, premalo podobnega. Je preveč divjanja, je preveč grabeža, morij, iger in igric. Pa ne samo v vesteh. V življenju nasploh. Se vam ne zdi, da je življenje pravzaprav vse, kar imamo na tem svetu? Vse drugo je balast. Pa poglejte, s čim ga zapravljamo!