Priznam. Naj me vzame hudič, tako pravi ljudsko izročilo, da sem vedno raje sam. Pa ne gre za kakšno zamero, ampak za čisto praktičen razlog. Ko si nabereš dovolj življenskih izkušenj, ugotoviš, da je vsaka stvar čisto drugačna, kot ti jo slikajo raznorazni veleumi. To počnejo z točno določenim ciljem. Tako je tudi z mojo štiriperesno deteljico, ker ima vsak prijatelj svoj prav. Pa še drago je. Kar računajte: eno malo pivo po evro in sededeset centov krat štiri, pa smo tam. Zato grem po našem malem mestu najraje sam. Ja, ko bi njega ne bilo. Tistega drugega jaza se ne morem in ne morem znebiti. Poglejte. Sedim na terasi pred kavarno in ližem svoje pivo, ko se kot strela z jasnega pojavi on in mi postavi retorično vprašanje, ali vem, kaj je javni zavod. Jasno in glasno sem mu odgovoril, da se javni zavod ustanovi na primer za zadovoljevanje določenih potreb občanov na določenem interesnem področju. Skoraj razneslo ga je od krohota, ker se po njegovem mnenju v veliko primerih ustanovi te inštitucije za prijatelje vladajoče kaste. Ker pa se kaste vsake štiri leta menjajo, se je pač potrebno zavarovati, zato se dogajajo čudne reči. Na primer prevzemi. Vedel sem, da bo filozofiral, ampak da bo šel tako daleč, pa nisem verjel. Vem za prijateljske, pa sovražne prevzeme, da pa so tudi politični, tega pa nisem vedel. Ker ne berem časopisov, mi je zabrusil. Kajti če bi jih bral, bi vedel, da je v našem malem mestu pomemben javni zavod prevzela politična stranka, ker so kar vsi, za vsak slučaj, vstopili vanjo, z velikim šefom na čelu. Lahko se zgodi še en mandat, sladko življenje, potem pa v penzijon. Grdo sem ga pogledal, plačal svoje pivo in hitro odšel, čeprav sem vedel, da bo prišel za menoj. Ni težko reči: Rad vas imam!