V težkih časih smo tudi ljudje težki. Pa nezaupljivi. Pa preplašeni. Pa jezni na vse in na vsakogar. A vseeno premalo pogumni. Po televiziji zakrivajo obraze ljudem, ki rečejo kakšno čez delodajalca, čez njegove nedemokratične odločitve, čez njegove kršitve zakonov. Bojijo se, da bodo leteli na cesto in se tako uvrstili med tiste, ki čakajo na milostni paket Rdečega križa ali Karitas. Klinc, pa tako opevana svoboda govora, ko pa si malokdo upa kaj reči. Včasih naj ne bi smeli reči nič čez Tita in njegovo Zvezo, zdaj pa si ne upamo črhniti niti besede čez svojega delodajalca. Za ljubi kruhek smo pripravljeni požreti marsikaj. Tudi žalitve in šikaniranja. Slabe pogoje za delo. Dvajset odstotkov nižje plače, ker je recesija in je sploh težko. Tako malo pravic delavci še niso imeli. Tudi tako tiho, verjetno, že dolgo niso bili. »Lahko bi bilo še huje« je slišati na vsakem koraku. Srečni so tisti, ki sploh še delajo, neizmerno srečni pa tisti, ki za dobro opravljeno delo sploh še dobijo plačo. Tajkuni pa se malajo po časopisih, se sprehajajo pred televizijskimi ekrani in radijskimi mikrofoni. Brez trohice sramu, brez kančka nagrizene vesti. Njihovih obrazov nihče ne prekriva z meglico, ker tega ne zahtevajo, nočejo. Njihovih glasov nihče po radijskih valovih ne spreminja tako, da jih ne bi bilo prepoznati. Ni jih strah nikogar. In imajo prav. Dobro se zavedajo, da ni šel nihče na hladno, ker je obogatel čez noč, in to s krajo družbenega premoženja. Za zapahi tega sveta sedijo reveži in kdor išče po tej naši ljubi Zemlji resnico in pravico, je razočaran vse življenje. Če v naši rajski podalpski deželici ne bi obsodili kakšnega kurjega tatu, bi človek lahko  sklepal, da sodišča sploh ne delajo. Da se sodniki ne gredo samo bele stavke, ampak da zares stavkajo, tako kot se stavka v »starih« demokracijah. Slovenski podjetniški lipicanci so več ali manj uničeni, prezadolženi. MIP, Labod, Beti, Paloma, Mura, LTH, Istrabenz, igralnice…, da ne naštevam naprej. Uničili so jih: pohlep, pogoltnost, egoizem brez primere. Rešuje jih država, račun pa je izstavljen – delavcem.