TONI GAŠPERIČ
jasni se
DRVA
Skoraj pred vsako hišo v moji lepi deželi med Gorjanci in Kolpo - kup drv. Nažaganih, lepo zloženih. Pripravljenih za v peč, za v kamin, za v štedilnik. Zima pa je komaj minila. Človeška skrb sega dlje: v čas, ko bo zunaj spet snežilo, ko bo zavijala burja, ko bo mraz ovijal reke v led. Cisterne s kurilnim oljem so vsaj za nekaj časa preteklost. Žepi so preplitki za pritiskanje na gumb in lenobno poležavanje ob radiatorjih. Treba je pripraviti ognjišče, zakuriti, počistiti pepel, pogosteje očistiti dimnik. Popevke kurilne sezone postajajo obnovljivi viri energije. Nanje nas je spomnila kriza, ne pa morda skrb za naravo. Veliko nafte bo še moralo preteči, da bomo plastične vrečke zamenjali s papirnatimi. Da bomo plastenke in pločevinke nadomestili s steklenicami, ki smo jih nekdaj nosili v cekarjih, da nam je trgovec vanje natočil olje ali kis. Da se bomo peljali v službo dva, trije, štirje z enim avtomobilom. Da bomo kdaj sedli na (zeleni) vlak, na mestni avtobus, morebiti celo na tramvaj, ki smo ga izgnali iz belega mesta kot garjavega psa. Zna se zgoditi, da bomo videli koga, kako se proti večeru vrača iz gozda s suhimi vejami, povezanimi v butaro. V moji mladosti je bila to malce čudaška Lojzka, ki bi zmrzovala ob nezakurjenem gašperčku, če ne bi pobirala vej in vejic po tujih gozdovih. Ne po glavi, po žepu nas je treba udariti, da pridemo k pameti. Toda bolje kdaj kot nikoli.