Priznam. Prvih deset dni v vsakem mesecu je zame prava mora. To so tisti hudičevi dnevu, ko začnejo prihajati v hišo kuverte s še bolj hudičevo vsebino. Položnice. Bilančno poročilo ekonomskega obnašanja v preteklem mesecu celotne družine. Nekaj pa je tudi takih, ki zahtevajo plačilo vnaprej. Te me spravijo v posebno voljo, ker vem, komu se plača vnaprej. Je že res, da je na koncu poračun, s čimer se zagotovi pravičnost, ampak do konca je potrebno priti. Kaj pa če umrem? Tudi to je res, da potem vse dobro in slabo pokasirajo svojci. Ampak, kaj imam od tega sam? To razmišljanje ne pripelje nikamor, pa sem jo mahnil na sprehod po našem malem mestu. Najprej sem „parkiral“ v obnovljenem nekdanjem zbirališču pomembnih ljudi. Po popitem malem pivu se nisem počutil nič bolje. V strahu, da se mi pridruži moja triperesna deteljica, sem odšel naprej. Jame in luknje na starem mostu, na tistem, s katerega so lansko leto leteli cvetlični lončki v Krko ali kam drugam, vagon v Kandiji, nekdanji hotel v Kandiji, ubogi grmski grad in šmrkavec, ki me je s svojim motorčkom skoraj zbil na prehodu za pešce, je tisti dan pritisnilo piko na i. Odšel sem po položnice in jo mahnil na banko. Prijazen nasmeh in hitra storitev blagajničarke ter rdeče številke na mojem računu so me razdražile kot španskega bika. Mogoče je kriva spomladanska utrujenost? Ne vem. Poiskal sem svojo triperesno deteljico. Ni težko reči: Rad vas imam!