Toplo jesensko vreme me je parkiralo na teraso sredi mesta. Naročil sem mali hmeljni napitek in opazoval mestni vrvež. Delal sem se, kot da ga ne vidim, pa ga to ni motilo, da mi ne bi postavil vprašanja, koga bom volil. Molčal sem. Imel sem razlog. Odkar je šla dosedanja oblast v franže, je moj drugi jaz prebral in pregledal vse, kar je v zvezi z volitvami. Vprašanje je nekajkrat ponovil, pa mu nisem odgovoril. Potem je napadel. Očital mi je, da nimam jajc. Da me bodo prepričali bebasti politiki z bebastimi obljubami in da bom na koncu podlegel kot kakšna prostitutka, ki se pusti  vedno isti stranki, pa če je še tako slaba. Potem je vstal in odšel. Bolelo me je, ker je imel prav. Volili bomo tiste, ki so nas pripeljali v to godljo. Zaradi tega spoznanja sem od jeze stisnil roko v pest. Simbolika? Mogoče. Prečrtal bom listek! Ne strinjam se! Pa veste zakaj? Ker imam spomin.