Priznam. Z leti človek dozori in na marsikatero stvar gleda ne gleda več tako, kot bi si sam želel. To spoznanje ni vedno prijetno. Zima je bila včasih čas počitka, tako fizičnega kot duhovnega. Bila je romantična. Sneg in upanje. Danes pa... Ja, danes pa je zima čas bilanc, dohodnine, davkov, čas sklepanja novih zavarovanj, planiranja in nagrajevanja zaslug preteklega leta, tako v plus kakor tudi v minus. In seveda tudi praznikov. Tu pa nastopi razlika. Lahko si praznovalec ali pa imaš praznik, odvisno kam si se uvrstil na družbeni lestvici. V januarju nekateri delijo priznanja zaslužnim na različnih področjih in se imajo lepo, drugi pa čakajo, da mine in pride februarska plača ali pa pokojnina. V februarju smo kulturni, da se kar kadi, in ponosno trdimo, da smo edini narod, ki ima kulturo za osnovo državnega praznika. Pri tem pa sploh ni važno, kako se do nje obnašamo. Tako je tudi v našem malem mestu. Cel kup prireditev, in to v duhu »brez gnarja«. Razen plačila prostora, programska izvedba pa je tako ali tako v rokah ljubiteljskih ustvarjalcev. Zdaj čakamo samo še marec, da se oddolžimo našim ženam in materam. Da smo enakopravni, bomo tulili v en glas, če pa hočete imeti mamograf, si ga pa same kupite. Potem pa je zime konec. Ne! Na Pusta nisem pozabil. To je po moje naš najbolj naraven praznik. Takrat pokažemo, kdo in kaj smo. Samo, da se za vsak slučaj ne jemljemo resno. Pa kar brez strahu, v našem malem mestu nas varuje bomba. Ni težko: Rad vas imam!