Kakšne besede, kakšen zanos nad zgodovinskimi uspehi in zgodovinskimi dejanji, ki so nam v ponos, ki  nam zagotavljajo neizmerno srečo v domovini, ki nam je kakor mati. V tej domovini je preskrbljeno za vse in za vsakogar. To sem videl in slišal jaz, zadovoljen, malo sentimentalen in udobno zavaljen v mehek naslanjač. Moj drugi jaz, ki je sedel na majavi pručki, pa je vso stvar videl drugače. „Vse skupaj je en velik blef, ki je stal okoli tristo tisoč evrov, v času najhujše gospodarske krize, ki to ni. Je le kapitalski prehod v oblikovanje brezpravne raje, z  delnim uspehom,  v sramotnem in nepoštenem odnosu do gradbenih delavcev. Velik uspeh demokracije je v uničenju nacionalnega gospodarstva in v zavidljivi sto tisoč in več glavi armadi brezposelnih delavcev, ki se pred poginom futra iz skupne kuhinje, v katero tavelikim ni potrebno ničesar dajati. Govorci, ki so pred par dnevi tulili , da je potrebno vse postaviti na novo, z novimi ljudmi, so čvekali, da je vse tako lepo, da lepše ne more biti in da smo dosegli to, kar smo hoteli. Tajkuni da so režimski prašiči, ki  so nastali kot posledica poštenosti evropskega režima. Reforme take in drugačne pa so itak zato, da bi kapital in njegovi nosilci še bolj bogateli na račun volilnega telesa.“ Videl je še več. Naše vojake, ki se borijo tam daleč s hudim sovragom. Uboge evropske poslance, ki  za majhen denar garajo noč in dan pa tudi na črno, da lahko preživijo. Cerkev, ki se mora ukvarjati z ekonomijo, da preživi, in še in še….Ne vem, kdaj sem zadremal. Bila je to moja rešitev. Slaba stran tega pa je, da se bom v nekem trenutku tudi zbudil.