Od raznih pametnih pa tudi neumnih ljudi sem velikokrat slišal, da je zgodovina naša učiteljica, da se iz zgodovine veliko naučimo, da je zgodovina temelj prihodnosti in tako naprej in tako dalje. Pa sem se spomnil osnovne šole, ko so pri zgodovini učili o razvojnih stopnjah človeštva, o posameznih družbenih redih in o življenju v njih. Nenazadnje je naše malo mesto zgodovinsko zelo bogato, saj o tem pričajo najdbe, ki še kako zaznamujejo zgodovino našega prostora. Tako sem razmišljal, ko sem se nekega dne proti večeru sprehajal po zelenih otočkih našega bivalnega prostora.In glej ga hudiča. Kar naenkrat sem se znašel med raznimi ljubitelji domačih, rekel bi blokovskih in hišnih ljubljenčkov brez lastnih hišk in bivalnega prostora. Lastniki so jih pripeljali na sranje in scanje v naravo. Pa sem se spomnil šolskih ur, ko so nam učiteljice v klotovskih haljah razlagale, da so včasih ljudje, krave, prašiči in ljudje živeli v istih prostorih. Kako smo vihali nosove, ker smo poznali smrad, ki ga proizvajajo te živali, in kako grozna je bila higiena. Kaj pa danes? Po mojem je isto. Samo da danes se ne reče smrad, ampak vonj. Domače živali živijo skupaj z ljudmi, gledajo televizijo, se kopajo v kopalnicah, se manikirajo, spijo v posteljah skupaj z ljudmi, jedo za mizo, se oblačijo v oblekice, se vozijo v vozičkih in včasih počnejo stvari namesto ljudi. Kot sem zadnjič nekje prebral. In to ne prostovoljno, ampak po volji ljudi. Kaj pa bakterije? Mikrobi? Zajedalci? Mikro svet, ki ga ima vsaka žival? Ne! Naš ljubljenček tega pa nima! Veste, kaj je rekel moj drugi jaz? „Prašiči!“ Pa ne v dobesednem smislu. Vse naj bo tam, kjer so pogoji! Naravni, seveda.


Kaj atomske bombe, kumare so nevarne! Ha…….ha..!