Odločitev, da bom zmanjšal mesečne stroške na minimum, ni bila lahka. Ampak kriza je doletela tudi mene, ki sem vse življenje pridno, sicer ne prostovoljno, plačeval vse davčne obveznosti in vse druge dajatve, ki mi jih je nalagala prejšnja in sedanja oblast. Sem pač na tem področju zgleden državljan, za kar ima največ zaslug represivna zakonodaja prejšnje in te oblasti. Res je, da mi je bilo prej lažje, saj sem kakšno obveznost lahko preložil brez strahu, da me bo kdo vrgel na cesto ali kako drugače sankcioniral.Sedaj pa, po mnenju nekaterih najzaslužnejših mož, ko smo uresničili tisočletni cilj in živimo v svobodni, varni, napredni, skratka moderni državi, me je ravno ta prestrašila in prisilila v metodo varčevanja. Odpovedal sem se časopisom, odpovedal sem internet, oglede športnih in kulturnih prireditev, vzel minimalni paket telefonskih pogovorov, odpovedal sem se nabavi novih kratkih hlač in še celi paleti ukrepov, da bi nekako sodeloval pri iskanju izhoda iz krize, v katero so nas, po trditvah naše vlade, pahnili drugi. Po sprejemu te odločitve sem bil kar malo pomirjen, rekel bi zadovoljen, dokler ni usekal moj drugi jaz. Začel je tuluti, da se naj neham sprenevedati, da sem totalni bedak, če mislim, da je iskanje rešitve rešitev, ker da je ni treba iskati, ker da je vsem znana. Spremeniti je potrebno sistem, barabe zapret, tajkunom pobrati premoženje, postaviti pokradene in uničene fabrike, ukiniti najemniško vojsko, prodati patrije, pobrati neupravičeno vrnjeno premoženje, cerkvi omogočiti širjenje evangelija in jo ne siromašiti z ekonomijo, kmetje naj naravno obdelujejo zemljo in naj nas prehranjujejo, preprečiti prodajo industrijske hrane… Kar drdral je, zato sem ga pustil tam, kjer je pač bil. „Prekleti hlapci,“ je bil njegov zadnji glasni krik, ki me je zadel, kot bi me s kolom.

Odgovorov je vedno neskončno!