Prepričan sem, da večina staršev vzgaja otroke, da morajo biti v svojem življenju pošteni. Pri tem jim s primeri prikazujejo, kaj je prav in kaj ni, kaj je resnica in kaj laž. A kljub takšni vzgoji in stalnem hrepenenju po resnici je laž tista, ki prevladuje v vsakodnevnem življenju. Nekako tako sem začel svoje razmišljanje o tem, kaj je laž, zakaj nastane in kaj je njen končni cilj. Že na samem začetku sem jih opredeli v tri kategorije, na primer: prva je osebna laž, ko se nag preteguješ pred ogledalom v kopalnici in si dopoveduješ, da se ti leta ne poznajo. Druga je družbena laž, ko poskušaš v družbi prepričati, da vse veš in da imaš popolnoma vse prav. Tretja pa je javna laž. Takih laži je največ, zato jih je zelo težko opredeliti. Zakaj? Vzemimo, na primer, našo državo. Oblastniki kar naprej kričijo,tisti na funkcijah in tisti, ki so bili včasih na njih, da smo svobodna, demokratična in neodvisna država in da smo uresničili tisočletni sen. Nam gre pa vse slabše. Volilne obljube so laž, ker se nikoli ne uresničijo. Razen, da lažnivce pripeljejo na oblast. Demokratična svoboda je laž, saj je malo morje tistih, ki ti vsak dan sedijo za vratom in hrepenijo po tvoji lastnini. Lažje tudi proračun, ki ga pripravijo največji strokovnjaki, pa se nikoli ne uresniči. Laž so tudi najboljši ministri, s svojim programom in stotinami zaposlenih v lastnih ministrstvih, resor, za katerega so odgovorni pa propada. Laž je, laž je... Raje sem odnehal. Zato pa je dodal moj drugi jaz: „Kdor laže, tudi krade!“ Še najhuje pa je, če ti duhovno vtepejo v glavo „ne laži in ne kradi“, pa sami to počnejo. Pokazal mi je sredinec in odšel.
Za laž je najboljše zdravilo resnica.
Le težko se dobi!