Ne verjamem nikomur več! Ne državi, ne demokraciji, ne volilnemu sistemu, ne predsedniku države, ne predsedniku vlade, ne ministrom, ne strankam, ne poslancem, ne farjem, ne žandarjem, ne v pravične reforme. Še najmanj pa vsem, ki so mi s pozicije oblasti, take ali drugačne, čestitali novoletne praznike in mi zaželeli obilo sreče. Zakaj? Zato, ker sem prestar, da bi še verjel v ta sranja, ki se ponavljajo iz leta v leto. Zato, ker si ne zatiskam oči, ne mašim ušes in ker še lahko mislim s svojo glavo. Zato, ker zame zgodovina ni potrošno blago, ki se mu cena spreminja od sposobnosti nategovanja. Moj drugi jaz se mi je počasi, pokroviteljsko približal in me s kančkom ironije vprašal: „A ti sploh še v kaj verjameš?“ Verjamem! Verjamem, da imam končno prav. Verjamem, da mora biti noč, da se vidijo zvezde. Verjamem, da za vsako rit raste palica. Le tega še ne vem, kdaj jim bodo hlače padle dol. Potem pa......
Resnica je zelje, laž pa kamen!