Priznam. Življenje je polno zmot. Najbolj enostavna pričakovanja se izjalovijo takrat, kom bi najmanj pričakoval. Zadnjič, ko sem sedel v lokalu v katerem so se včasih zbirali pomembni meščani in srebal svoj mali hmeljev napitek, sem bil priča zanimivemu dogodku. Za sosednjo mizo sta sedela fant in dekle in razpravljala o demokraciji, o novem družbenem redu, o Evropi. Bila so me sama ušesa, na obrazu pa mi je sijal zadovoljen nasmeh, češ, poglej to našo mladino za katero pravijo, da se za nič ne zanima, da je apatična. Seveda je imel glavno besedo fant, ki je govoril o človekovih pravicah, o medijski svobodi, o novem pogledu na zgodovino, o znanosti, šolstvu, enakih možnostih, o upokojencih kot bremenu sodobne družbe, o trgovini, zabavi in še bi lahko našteval. Bolje rečeno, še več bi slišal če nebi bilo njega. Ta prekleti drugi jaz. Sunkovito je vstal in kar tako brez vsakega vprašanja prisedel za njuno mizo. In začel. Osemdeset procentov državljanov ima štiristo pet deset eurov plače ali pokojnine. Če od tega odštejemo plačilo komunali, nadomestilo za stavbno zemljišče, grobarino, plačilo elektrike, telefona, interneta, mobitela, šolanja, vrtca, najmanj dvakratnega polnjenja rezervoarja avtomobila na mesec, kurjavo, razne prispevke če imate kaj zemlje, tudi za gozd in njene poti, vinjeto, oblačila, ozimnico, kakšno darilo, vzdrževalna dela pri hiši ali stanovanju, plačilu dohodnine, vse davke in provizije, stroške prehrane DOBIMO DEMOKRACIJO ZA ŠIROKE LJUDSKE MNOŽICE, ki se brani v Afganistanu. Slepcu barve ne pomenijo nič!