Priznam. Ob osamosvojitvenih dejanjih pred dvajsetimi leti sem mirno stal pred televizorjem in ganjen poslušal velike besede naših najzaslužnejših osamosvojiteljev, ki so blebetali o uresničitvi tisočletnega sna, da bomo končno sami svoji gospodarji, na svoji zemlji, s svojo kulturo, jezikom, pisavo, s svojim gospodarstvom in nenazadnje z ustvarjenim blagostanjem za slehernega državljana. To bo demokracija s človekovimi pravicami. Še posebej se spomnim stavka: „Jutri bo nov dan.“ Razmišljanje mi je prekinila prinašalka malega hmeljevega napitka. Ob goltanju sem za trenutek ostal brez misli, kar je bliskovito izkoristil moj drugi jaz. „IN ZDAJ TE JE SRAM!“ Me je! Tako hudičevo sram, da bi se najraje udrl v to trpečo zemljo. Sram me je, ker sem jim verjel. Sram me je, ker so me tako hudičevo nategnili. Sram me je zaradi sto tisoč brezposelnih, dvestopetdeset tisoč revežev, sram me je zaradi peščice tajkunov, novodobnih kapitalistov, sram me je zaradi ponovno pokradenega premoženja, uničenja fabrik, dragega šolstva, privilegiranega zdravstva, okupacijskih plačancev, revizije zgodovine, nizkih plač, svinjskih pokojnin, davčnega ropanja obubožanih državljanov, izterjav, rubežev in vedno znova pisanih zakonov o kaznovanju. Madona, še bi lahko našteval, pa me je sram. Ko sem gledal ogoljufane in do skrajnosti obubožane bosanske delavce, so mi tekle solze. Pa ne le zaradi sramu in žalosti, ampak od nemoči in besa, da sem državljan take države. Pokončna hoja funkcionarjev pa je pritlehni hlapčevski odnos do novih gospodarjev. Aplavza mojega drugega jaza nisem poslušal do konca, ker sem odšel. Od sramu sem se skril.
Lačen se boji novega dne!