Priznam. Če hočete stokrat ali pa tisočkrat, dobro vem, kaj je plevel. Imam nasad špargljev, v katerem kraljuje ta zajedalec, da celo leto nimam miru. Kopljem, kosim, pulim, pa ga ne morem in ne morem zatret. Na njem bazira velik del svetovne kemične industrije, ki ga na eni strani zatira, po drugi pa goji in krog je strnjen. Pa me je ta vrag prisilil, da o njem skoraj filozofsko razmišljam. Plevel je povsod. S pojavom ambrozije pa smo dobili kralja plevelov, ki ne samo, da zajeda, ampak celo zastruplja. Pa je ne jemljemo resno. Z vso odgovornostjo trdim, da ima ambrozija žlahto v vseh sferah naše družbe. V zdravstvu, sod- stvu, ekonomiji, državni upravi, v podeželjskih občinah, še zlasti pa je prisotna v politiki. Ta je najhujša. „To!“ se je zadrl moj drugi jaz. Bil je navdušen. Rekel je celo, da sem zadel žebljico na glavico. Potem pa je govoril in govoril, da je politična ambrozija najhujša, da jo poznamo že pet mandatnih obdobij, pa je ne moremo zatreti, in da se na vsakih volitvah pojavlja pod istim imenom in v istih osebah, mi, uboga raja, pa ji še kar naprej verjamemo, da je žlahtna in da nam bo dajala le med in mleko. Ugovarjal sem, pa ni nič pomagalo. Nadrl me je, da sem čisto navaden Cankarjev hlapec, ker jo kljub dobljeni astmi še vedno volim. Pardon. Voham. Z željo, naj me sreča pamet, se je obrnil in odšel. Če ti kdo iskreno reče, da si bedak, ni tvoj sovražnik.