Priznam. Počasi, a z veliko težavo se že dvajset let prilagajam na nove razmere. Sem pač član generacije, ki je tako ali tako doživela uresničitev stoletnih sanj, da bomo gospodarji na svoji zemlji. Nabit sen z neko zgodovino slovenstva, v kateri je bil boj za narod, za domačo besedo krut in neizprosen. Tlačili so nas razni ‘-izmi’, proti katerih so se borili redki  posamezniki in nazadnje velika večina. Takole sem modroval, ko sem med pločevino na naši stari glavni ulici zagledal vihrajočo postavo prijatelja. Kar nekaj časa ga nisem videl. Ko me je zagledal, je na ves glas zatulil, da je postal dedi. Dedi? Zakaj pa ne stari ata? Zato, ker se to slabo sliši in je nekako primitivno, pa tudi star da še ni... Dobil je vnukinjo, ki so ji dali ime Kika Lulu in že ga ni bilo več. Tole me je zbodlo. Vzel sem mobilni telefon, kot kakšen najstnik, in začel klicati znance. Spraševal sem jih po imenih vnukinj in vnukov. Ne boste verjeli, kaj sem zbral. Kian, Ken, Gun, Gela, Zia, Ria Sun in tako dalje. Pa smo se včasih delali norce iz vzhodnjakov, da dajejo imena otrokom po zvenu kastrole, če jo vržeš po stopnicah. Tim Tam Bum, pa je. Asimilacija se je začela, le da je ne izvajajo ‘-izmi’, ampak kar mi sami. Le da ne vemo, s kom. Mogoče bi bilo dobro pogledati kakšen film našega someščana Filipa Dorina, kako so se narodnjaki borili za Janeze in Micke, sem se vprašal v mislih. Moj drugi jaz se je zarežal, mi predlagal sklic referenduma in se izgubil med hrupom pločevine.
Imam svoje ime! Torej sem. Kaj?