Priznam. Rad imam praznike, zlasti tiste, ki mi budijo spomin in malo nostalgije. Saj veste,da ko gredo leta ti ostaja vedno več spominov. To pa je pogojeno z srečo, da te slednji ne zapušča. Spomin mislim. Tako sem sedel skupaj s svojim spominom na letošnje prvomajske praznike v bifeju sredi našega malega mesta. Bil sem na dveh prireditvah. Na predvečer na kresu, na prvega pa na sindikalnem zboru. Bilo je lepo. Lep program in hrabri govorci. Vsi v en glas so udrihali po kapitalistih, opozarjali na izkoriščanje delavceu, o prenizkih plačah, o pokojninski reformi, o zdravstvu in tako naprej in tako dalje. Milo se mi je storilo. Še so ljudje,ki jim ni vseeno. Verjel sem jim in verjamem. Tako sem premišljeval in se zadovoljno predajal redkim sončnim žarkom. Nisem ga videl, a sem vedel da je blizu.Moj drugi jaz. Bral mi je misli in udaril. Bedak! To ti govorijo že štirideset let tvoje delovne dobe. Pol v socializmu, pol v kapitalizmu. Vse za tvojo srečo. Nategujejo te in da me bodo tih pred upokojitvijo zajebal in da bom edino kar bom res dobil od vseh teh manir, večni mir in pokoj. Nisem mu ugovarjal. Vedel sem da nima smisla. Mogoče ima celo prav.
Če se ne uzreš v ogledalu si sigurno mrtev!