Priznam. Tudi sam sem ob prehodu v novo leto vzklikal juhuhu. Čestital zbranim svojcem in želel veliko zdravja, stal na balkonu in zijal v razsvetljeno nebo ter poslušal oglušujoče eksplozije. Malo iz navade, malo zaradi opojnih substanc pa tudi zato, ker so to počeli drugi. Saj poznate tisti stavek v pesmi Iztoka Mlakarja „drugi dan“. Ja, drugi dan pa me je po vseh pravilih »gospoda Mačka« bolela glava. To pa je stadij, ko moraš imeti po vseh pravilih mir. Pa se mi je v betico naselilo razmišljanje o čestitanju. Pustimo stati tisto domače, sorodstveno. Ker je bilo v tem času kar nekaj praznikov skupaj, so dotični požiralci davkoplačevalskega denarja ali pa prostovoljnih darovanj, vsak iz svojega »becirka«, čestitali svojim podložnikom iz svojih, bolj ali manj pozlačenih stolčkov. Nekateri korajžno, samozavestno, prepričani, da se jim v prihajajočem letu ne more nič zgoditi in da je ljubezen do njih neomajna. Drugi z tresočim glasom, da se ne bi ponovila zgodovina in da ne bi kdo spet dajal ljudstvu, kar je njegovega. Vsem pa so vsi ti oblikovalci našega vsakdana želeli zdravja, sreče, miru, dobrote, odpuščanja, ponižnosti in blagostanja. Bla, bla, bla…Tudi več tisoč evrov vreden ognjemet in tudi več tisoč evrov vreden strošek prireditve me nista preslepila. Da bi se ohladil, sem se sprehodil po našem malem mestu. Tudi ta stavek poznate: „O, da te ne bi nikoli bilo.“ Tako sem pomislil, ko sem srečal predsednika Zveze kulturnih društev Novo mesto. To pa zato, ker mi je na mojo čestitko rekel, da ima samo dve želji. Prva je, da bi ZKD Novo mesto po petletnem prizadevanju dobila vsaj majhno »špajzo« za pisarno, in druga rešitev zapleta s stranišči v prostorih Kulturnega centra Janez Trdina, ki traja skoraj deset let. Niti dva aspirina s C-vitaminom ne pomagata. Ni težko: »Rad vas imam!«