Priznam. Gostovanja pri slovenskem društvu Lipa v Münchnu sem se zelo veselil. Vedel sem, da nas tam čaka lep sprejem in velika pozornost. Saj kaj drugega od ljudi, ki si svoj kruh in svoj košček sreče iščejo v tujini, daleč od doma, niti ne moreš pričakovati. Vzrok za to gostovanje je v druženju ob praznikih ali dnevih, ki jih prinašajo spomladanski meseci, in se nekako vežejo na čustva, srce in na majhne nežnosti. Dnevi za zemljo, za rastline, za vse mogoče, v našem primeru pa Dan žena. Pripravna tema za daljše potovanje. Seveda je moj drugi jaz takoj povzel besedo, češ da je vse skupaj napihnjeno, da gre za hinavščino, skrito v šopek rož ali v en sam cvet, ki ga mimogrede izročimo najbližji predstavnici ženskega spola, pa imamo celo leto mir. Povem vam, da sem kar užival, ko se je nanj ulil rušilni val besed. In to od naših punc, za katere je mislil, da jih obvlada. Prepričan sem bil, da jih bo zmlel s svojo filozofijo. Pa jih ni. Onemel je. Val je bil premočan. Poskušal sem ga rešiti. Pa mi ni uspelo. Skupaj z njim me je potegnilo v vrtinec. Negativca je odmevalo. Rešitev? Našel sem jo, kot drobno lučko na koncu tunela. Vaje! Na avtobusu, na poti v Munchen. Nihče ni nasprotoval. Občutek rešitve je bil lažen. Za vaje smo se dogovorili že pred potovanjem. Bom! Kupil bom rožo. Pa čeprav bom prej spil nekaj krepkega.
Moški: Ni ovire za en sam cvet!