Priznam. Ne po lastni krivdi sem si nabral že kar nekaj desetletij svojega življenja. To samo po sebi ni nič tragičnega, če me ta leta ne bi silila v razmišljanje o samem smislu bivanja na tem svetu. Pojmi verjeti, verovati, zaupati, pravica, resnica, iskrenost in podobni mi ne dajo miru. Ta nemir je pogojen z mojimi izkušnjami v družbi, ki jo nenehno spreminjajo v višjo kvaliteto, pa nam ali vsaj veliki večini gre vse slabše. Z osemnajstimi leti sem prejel državni zakra-ment, da sem po ustavi popolnoma samostojna odgovorna oseba. Torej državljan z vsemi pravicami in dolžnostmi. Od tistega trenutka naprej se je vse, kar se je dogajalo v družbi, tikalo tudi mene. Tudi novoletne čestitke funkcionarjev vseh vrst ali pa čestitke neposredno nadrejenih. Po vseh družbenih normah so to najbolj verodostojni ljudje, ki bdijo nad nami in za nas. Naj jih nekaj naštejem: predsednik države, predsednik vlade, predsednik parlamenta, predsedniki raznih strank, župani, papež, škof, zavarovalnice, trgovske hiše, razna društva… Same odgovorne face, ki mi želijo sreče in zdravja ter da se mi uresničijo vse skrite želje. To slišim iz vsemogočih medijev ali pa v neposrednih stikih. In kaj naj rečem na podlagi dolgoletnih izkušenj? Pojdite vsi skupaj v rit! Meni ni treba več čestitat. Od desetletja čestitk mi gre vse slabše. Vse manj je sreče in vse manj je zdravja. In kot je rekel moj pokojni vzornik Igor Torkar: „…in ko truplo v jamo pade, tam te črvov rod razkrade.“ Moj drugi jaz ni rekel nobene besede. PS: Riba je lahko v ptičji kletki, ampak suha!